V njeni sobici lučka je gorela,
ona pri oknu je premražena čepela.
Žalostno je nemo kričala,
na neki trenutek nestrpno čakála.
V rokah držala sliko je,
na papir natisnjeno njeno srce.
Podobo fanta njenih srečnih dni,
ona sedaj v rokah drži.
Tisti hip začutila je toplino solza,
ki povzročila jih slika je ta.
V bledi mesečini potegne nekaj z žepa,
nekaj kar uporabila so mnoga dekleta.
Rezilo kovinsko se zalesketa v soju luči,
na tla padejo prve kaplje krvi.
Počasi vleče rezilo nje,
v kožo reže njegovo ime.
Ampak bolečina je vzdržna,
je nič ne boli,
bolijo jo spomini tistih srečnih dni.
V bolečini je tisto noč zaspala,
na luč dneva se ni več prikazála.
Zjutraj jo najdejo bledo in plavo,
zraven nje rezilo krvavo.