Tole je poezija, ki je doooolgo samevala v mojem dnevniku. Spisana je bila 5 let nazaj, ko me je pustila moja prva velika ljubezen. Mladost je norost! In seveda je rezanje ostalo le poskus! :)
Njegovo ime
V njeni sobici lučka je gorela,
ona pri oknu je premražena čepela.
Žalostno je nemo kričala,
na neki trenutek nestrpno čakála.
V rokah držala sliko je,
na papir natisnjeno njeno srce.
Podobo fanta njenih srečnih dni,
ona sedaj v rokah drži.
Tisti hip začutila je toplino solza,
ki povzročila jih slika je ta.
V bledi mesečini potegne nekaj z žepa,
nekaj kar uporabila so mnoga dekleta.
Rezilo kovinsko se zalesketa v soju luči,
na tla padejo prve kaplje krvi.
Počasi vleče rezilo nje,
v kožo reže njegovo ime.
Ampak bolečina je vzdržna,
je nič ne boli,
bolijo jo spomini tistih srečnih dni.
V bolečini je tisto noč zaspala,
na luč dneva se ni več prikazála.
Zjutraj jo najdejo bledo in plavo,
zraven nje rezilo krvavo.
V njeni sobici lučka je gorela,
ona pri oknu je premražena čepela.
Žalostno je nemo kričala,
na neki trenutek nestrpno čakála.
V rokah držala sliko je,
na papir natisnjeno njeno srce.
Podobo fanta njenih srečnih dni,
ona sedaj v rokah drži.
Tisti hip začutila je toplino solza,
ki povzročila jih slika je ta.
V bledi mesečini potegne nekaj z žepa,
nekaj kar uporabila so mnoga dekleta.
Rezilo kovinsko se zalesketa v soju luči,
na tla padejo prve kaplje krvi.
Počasi vleče rezilo nje,
v kožo reže njegovo ime.
Ampak bolečina je vzdržna,
je nič ne boli,
bolijo jo spomini tistih srečnih dni.
V bolečini je tisto noč zaspala,
na luč dneva se ni več prikazála.
Zjutraj jo najdejo bledo in plavo,
zraven nje rezilo krvavo.
Všeč mi je stil pisanja. Podoben mojemu izpred let. ;)
RispondiElimina